Dragi prijatelji!
Mi smo nekaj posebnega. Imamo otroka z Downovim sindromom. Ali morda sestro, bratranca, vnukinjo z Downovim sindromom. Naše življenje je zato nekaj drugačnega. Imamo (in smo) nekaj, česar naši prijatelji in sodelavci in sosedje ne razumejo. Lahko nam na svoj način stojijo ob strani, a veličine (dragocenosti in posebnosti) našega življenja ne morejo zares razumeti.
Lahko pa se razumemo mi med seboj. Imamo podobne izkušnje soočanja z novico in ukvarjanja z birokracijo in boja z mlini na veter. In še marsičesa. Druži nas prav posebna vez - ljubezen do "naših otrok".
Prav ta ljubezen pa je tista, ki lahko ovire, ki se nam znova in znova postavljajo na pot, premaga. Veliko energije in ljubezni in trdega dela je v življenju otrok z DS potrebno za vsak korak: za prve korake in za navajanje na trdo hrano. In za obisk zobozdravnika in za začetek šole. In za (prvo) službo in za prepričevanje, da je gibanje pomembo za zdravje. In za ...
Energije nimamo neskončno. Enkrat je lažje, drugič se nam zdi, da ne zmoremo več. Pa gremo vseeno naprej. In na poti srečamo prijatelja. In nam prijatelj pove, da ne ve, kaj naj, da ne zmore več. Pa mu podamo roko, mu pokažemo sonce, mu damo vedeti, da ni sam. In hodimo kos poti z njim, dokler v njegovih očeh spet ne vidimo svetlobe. In tudi mi vemo, da nismo sami.
Zopet vas vabim na druženje v Ljubljano. Na tretji ponedeljek v mesecu, 21. septembra, ob 16:30 se dobimo v Plati. Tokrat bo naša gostja gospa Ida Slapšak, mama fanta z Downovim sindromom, ki je zdaj že odrasel. Bila je med tistimi, ki se niso pustili, ki so vlagali svojo energijo v to, da bi se za osebe z DS kaj spremenilo. In zdaj imajo v Krškem glasbeno šolo, ki jo obiskujejo tudi otroci s posebnimi potrebami, imajo plavalno društvo, kjer trenirajo in tekmujejo osebe z DS, imajo letno prireditev Pisan kot metulj, pri kateri sodeluje vsa občina ...
Kaj se lahko zgodi, če starši stopijo skupaj? Pridite na druženje v ponedeljek popoldne, poklepetajte z gospo Ido in srečajte še druge, ki so blizu osebam z DS.
